Bi bile strehe koč vseeno tako lepe, če snegobran ne bi bil na njih?

Snegobran

Zjutraj smo zelo zgodaj vstali in zopet so se začele šale, ki vključujejo snegobran in zdrse snega s strehe. Sicer sem na lastne oči videla, da vse dobro drži, ampak občutek pogosto ni najboljši, ko se sprehajam spodaj. Ponovno sem odšla na vrt. Sonce je ravno dobro vstalo in razgled je bil resnično fantastičen. Kaj je lahko še boljše? Sem se vprašala. 

Obrnila sem se proti koči, in medtem ko sem gledala prijatelje, ki se ravno odpravljajo na vrt, sem jih prestrašila. Pazi sneg! S svojimi kavami so vsi rahlo poskočili in v sekundi smo se nasmejali. Sneg je seveda ostal na strehi, saj je imel snegobran vse pod kontrolo. Ostali prijatelji so se malce hitreje zbudili kakor običajno, ampak saj to ni nič hudega.

Ura je šla zelo počasi, na srečo. Tako, da smo se lahko v miru pripravili, da odidemo naprej, po našem planiranem izletu in tako smo okoli desete ure že hodili od koče naprej. Ob pogledu nazaj je snegobran še vedno držal enako gmoto snega, zato je bila koča od daleč videti še vedno pravljična.

Po nekaj urah hoje smo prišli do naslednje koče, kjer smo se ustavili na kosilu. Tudi ta koča je bila popolnoma zasnežena in prav tako je imel svoj snegobran, ki je varoval sneg na strehi, da smo lahko brez skrbi vstopili. Takoj, ko smo odprli vrata, je tako omamno zadišalo po njihovih jedeh, da smo bili vsi še bolj lačni, kakor preden smo vstopili. Naročili smo si nekaj toplih jedi in se prepustili uživanju ob hrani. Vsi smo bili že zelo utrujeni, zato smo se odločili, da bom, kakšno uro dlje počakali, preden se bomo spustili po hribu navzdol. To je bila naša zadnja postojanka, preden se vrnemo do svojih avtomobilov.

Ob pogledu na kočo sem razmišljala, da kako je v resnici dobro, da obstaja izum, kakor je snegobran, saj ne le, da varuje hiše, še polepša jih za dlje časa, ker se more sneg raztopiti.…

Celodnevni sprehod po snegu

Sneg

Ta vikend sem se odločil, da ne bom lenaril. Vzel sem iz omar potrebno opremo in s odločil da grem v hribe na dolg pohod po snegu. Slika vremena je bila lepa in zato nisem več imel izgovorov. Ne vem, kdaj sem se nazadnje sprehajal ali malo prepotil, potreboval sem to.

Vedel sem, da hoja po snegu in prav nič lahka, a sem hotel doživeti to izkušnjo. Ker živim na podeželju, sem se odpravil peč že od doma. Imel sem cilj narediti 7 kilometrov na eno stran in 7 kilometrov nazaj. Na začetku sem potreboval nekaj časa, ker me je zeblo. Čeprav je bilo sonce, je mene zeblo. Po 15 minutah pa je sem se začel počutiti boljše, tako sem šel ta svoj tempo, nisem pretiraval, ker sem vedel, da me čaka dolga pot.

Na sami poti ni bilo lahko, je pa bilo čudovito, ko sem opazoval naravo, ko je sonce svetilo skozi drevesa, lepo je bilo videti tako snežno beli sneg. Že dolgo nisem opazoval narave v snegu, tokrat pa sem lahko užival ure in ure. Prav nikamor se mi ni mudilo. Hodil pa sem po neuhojeni poti, tako da sem se kar pošteno utrudil, ker je bil tudi hrib.

Domov sem se vrnil prerojen, obljubil sem sam sebi, da bom to pot še šel, vedno, ko bo zapadel sneg. Kajti to moje telo potrebuje, lahko rečem, da mi so mi delale čisto vse mišice na telesu. Ta mraz pa mi je prišel do kosti in moram povedati, da mi je prav pasalo, da je bilo tako mrzlo, včasih človek rabi, da ga nazebe do kosti, tako pravijo. In verjetno je to tudi res.…