Končno, je prišel dan, ko so nam prišli montirati bioklimatsko pergolo. Čeprav je minil le en teden, sem imela občutek, da je bil to najdaljši teden. Res sem bila zelo neučakana, pa tudi v službi je bilo kar naporno, zato sem si res želela, da bi bilo tega tedna čimprej konec. Za piko na i, pa je bila tudi cela štala, saj je bil zaradi postavljanja bioklimatske pergole zunaj cel nered, ki ga pa nisem bila vajena.
Že tako je kar nekaj časa trajalo, da smo izbrali najbolj ugodno ponudbo, a za to smo mogli počakati tudi vrsto, saj so imeli tej fantje kar veliko gužvo. Najslabše pa je bilo to, da smo že trikrat prestavili dan montaže bioklimatske pergole, saj je bilo zelo slab vreme, na katerega pa žal nimaš vpliva. To pa zraven prav tako potegne organizacijo tudi v službi, saj bi moral nekdo biti tisti dan doma. Tako sem na tisti dan d, prosila moža, če si lahko on zrihta fraj, saj sem se sama v službi že dvakrat prestavljala izmeno, da mi je bilo že nerodno ponovno prositi za dan fraj, saj sem se počutila že kot da si namišljujem. K sreči, se je lahko zmenil in tako ni bil problem.
Sedaj pa sem res močno upala, da ne bo več kakšnega izgovora in razloga, da bi bilo ponovno potrebno zamenjati termin za montažo bioklimatske pergole. Ker sem bila v službi že nekoliko nestrpna, če so prišli fantje to montirat ali ne, sem na vsake toliko časa, pisala možu, če je doma kaj novega. Tako mi je začel počasi vse poročati, kaj se je dogajalo doma, da sem bila na tekočem. Tako mi je poslal tudi sliko fantov, preden so začeli, ko jim je najprej postregel s kavo. Takrat sem dobila občutek da je doma vse okej, da sem se končno malo pomirila in komaj čakala da pridem domov.
Tako sem prišla domov, ko je bila pergola že skoraj postavljena, a vseeno je bilo še kar nekaj stvari za pospravit.