Nekega sončnega dne smo se s prijatelji določili, da bomo popoldne preživeli v naravi, daleč stran od mestnega vrveža in vsakdanjih skrbi. Odpravili smo se na bližnji ranč, kjer so nas že čakali konji. Že ob prihodu nas je pozdravil vonj po senu in zvok konjskih kopit, ki so udarjala ob trda ilovnata tla. Takoj smo začutili posebno povezanost z naravo in živalmi.
Najprej smo si ogledali hleve in spoznali posamezne vrste konj. Vsak je imel svoj značaj. Nekateri so bili mirni in potrpežljivi, drugi bolj živahni in radovedni. Lastnik ranča nam je razložil, kako je treba s konji pravilno ravnati, jih krtačiti in pripraviti na ježo. S skupnimi močmi smo jih očistili, jim počesali grive in preverili jahalno opremo. To delo nas je še bolj povezalo in nas naučilo odgovornosti ter spoštovanja do živali. Ko so bili konji pripravljeni, smo se odpravili na ježo. Sprva smo bili nekoliko negotovi, a kaj kmalu smo se sprostili in prepustili ritmu konjskega koraka. Jahali smo po travnikih in gozdnih poteh, kjer nas je spremljal zvok narave in svež zrak. Občutek, ko sediš na konju in se z njim popolnoma zliješ, je bil nepozaben. Naučili smo se zaupati konju in hkrati tudi samemu sebi. Po ježi smo se vrnili na ranč, kjer smo si vzeli čas za počitek. Sedeli smo na klopcah, se pogovarjali in opazovali kako so se konji mirno pasli na travniku in nas opazovali. Prinesli smo jim jabolka in korenje, ki so jih z veseljem pomalicali. Ta trenutek miru nam je pokazal, kako pomembno je, da si včasih vzamemo čas za preproste stvari. Popoldne smo zaključili z igrami na travniku in pospravljanjem opreme.
Pred odhodom smo se še enkrat zahvalili lastniku in se poslovili od konjev. Domov smo se vrnili utrujeni in polni lepih vtisov. Popoldne, preživeto s konji nam bo za vedno ostalo v spominu.