Bi bile strehe koč vseeno tako lepe, če snegobran ne bi bil na njih?
Zjutraj smo zelo zgodaj vstali in zopet so se začele šale, ki vključujejo snegobran in zdrse snega s strehe. Sicer sem na lastne oči videla, da vse dobro drži, ampak občutek pogosto ni najboljši, ko se sprehajam spodaj. Ponovno sem odšla na vrt. Sonce je ravno dobro vstalo in razgled je bil resnično fantastičen. Kaj je lahko še boljše? Sem se vprašala.
Obrnila sem se proti koči, in medtem ko sem gledala prijatelje, ki se ravno odpravljajo na vrt, sem jih prestrašila. Pazi sneg! S svojimi kavami so vsi rahlo poskočili in v sekundi smo se nasmejali. Sneg je seveda ostal na strehi, saj je imel snegobran vse pod kontrolo. Ostali prijatelji so se malce hitreje zbudili kakor običajno, ampak saj to ni nič hudega.
Ura je šla zelo počasi, na srečo. Tako, da smo se lahko v miru pripravili, da odidemo naprej, po našem planiranem izletu in tako smo okoli desete ure že hodili od koče naprej. Ob pogledu nazaj je snegobran še vedno držal enako gmoto snega, zato je bila koča od daleč videti še vedno pravljična.
Po nekaj urah hoje smo prišli do naslednje koče, kjer smo se ustavili na kosilu. Tudi ta koča je bila popolnoma zasnežena in prav tako je imel svoj snegobran, ki je varoval sneg na strehi, da smo lahko brez skrbi vstopili. Takoj, ko smo odprli vrata, je tako omamno zadišalo po njihovih jedeh, da smo bili vsi še bolj lačni, kakor preden smo vstopili. Naročili smo si nekaj toplih jedi in se prepustili uživanju ob hrani. Vsi smo bili že zelo utrujeni, zato smo se odločili, da bom, kakšno uro dlje počakali, preden se bomo spustili po hribu navzdol. To je bila naša zadnja postojanka, preden se vrnemo do svojih avtomobilov.
Ob pogledu na kočo sem razmišljala, da kako je v resnici dobro, da obstaja izum, kakor je snegobran, saj ne le, da varuje hiše, še polepša jih za dlje časa, ker se more sneg raztopiti.…